Uff, končno brišem prah z bloga. V zadnjem letu in pol, odkar sem napisala zadnjega, se je zgodilo res veliko. Od tega, da je Brlogarka postalo družinsko podjetje (o tem kdaj drugič) pa do tega, da so miniaturne češnje končno dozorele!
3 leta! Ja prav ste prebrali. Za izdelavo teh češenj sem potrebovala cela 3 leta. Najbolj pogosto vprašanje, ki ga dobim od strank in obiskovalcev na sejmih, je: ‘Koliko časa porabiš za izdelavo enega para uhanov?’ Nanj je nemogoče odgovoriti v enem kratkem stavku. So pa tele češnje en dober, bolj skrajni primer, ki ga lahko izkoristim, da vam malo več povem o nastajanju uhančkov in novih motivih.
V resnici nimam pojma, koliko časa porabim za izdelavo enega para uhanov. Ker jih vedno delam v majhnih serijah po 5 parov. Nekateri (redko kateri) se pečejo samo enkrat, večinoma jih pečem večkrat. Vsaka peka traja cca pol ure, čemur moram prišteti še vsaj polurno segrevanje pečice in reguliranje temperature, da zadeneva tisto pravo. To je zdaj Markovo delo. Je postal pravi specialist v poznavanju pečice. Če namreč temperatura ni dovolj visoka, so uhani lahko krhki, ko so pečeni. Če je previsoka, se lahko zažgejo. Ko so pečeni, jih čaka še lepljenje. In sušenje. In ko so suhi, včasih še lakiranje. In spet sušenje. Še sledite? Seštevate?
Ampak sama izdelava serije je mala malica in vzame relativno malo časa (beri zgoraj). Glavni in najbolj zamuden del je razvoj.
Razvoj izdelka se začne v moji glavi z idejo. Včasih ob kosilu, včasih na potovanju, ali pa na sprehodu. Včasih sredi noči. Včasih ob želji stranke ali logičnem nadaljevanju kolekcije. Kakor kdaj.
Ko se ideja utrne, se začne verjetno najtežji del procesa. Včasih o njej razmišljam tedne, včasih mesece. Opazujem resnično sadje (v primeru češenj je bilo lahko to samo v določenih mesecih), realistične fotografije in grem včasih res v bizarne detajle (kot npr. štetje pešk pri kiviju, da sem znala izračunat (približno, natančno itak ne znam) razmerje med peškami in sredico). Ko imam vizijo, na kakšen način bi se lahko izdelka lotila, se začne mešanje pravega odtenka. To pomeni malo bele, malo rdeče, malo take in malo drugačne barve. Dodajanje, redčenje, primerjanje s pravim sadjem (ali mnogo fotografijami), na desetine zgrešenih mešanic, ki romajo v smeti. In spet od začetka.
Potem pa enkrat uspe! Včasih kmalu, včasih pa traja in traja. In dlje kot traja, večje je navdušenje, ko barva končno uspe.
Modeliranje je potem pravzaprav lažji del. Izdelala sem že toliko različnih izdelkov s toliko različnimi tehnikami, da je izdelava najlažji del, ko enkrat naštudiram teorijo.
In ko je izdelek narejen, sledi veselje. Nato testiranje. In ko so stresni testi opravljeni, je treba izdelati kako serijo ali dve, da mi kak detajl ne uide. In da dobim izdelavo ‘v prste’, kakor temu rada rečem.
Še preden gre izdelek v spletno trgovino, pa je na vrsti fotošuting. V studiu in če se le da, še na modelu. Da se vidi, kako uhančki izgledajo, ko se nosijo. Kadar sem preveč evforična, se zna zgoditi, da ta korak preskočim, naredim hitro fotko s telefonom in jo delim z vami na Instagramu ali Facebooku.
Toliko o tem, koliko časa zorijo miniaturne češnje, kivi, jagode in ostali mini vitamini. Bistveno bolj počasi od tistih pravih. Imajo pa zato toliko daljši rok trajanja od pravih, ko enkrat uspejo.
Renata